Tanja ima najljubše ogledalo. Táko, ki jo podaljša, ki stanjša njena stegna, ki zoža njene boke. To sem prava jaz, si pomirjujoče prigovarja, ko opazuje svoje telo v svojem najljubšem ogledalu, tistem v predsobi.
Ogledalo v njeni sobi ji ni všeč, v tistem je videti polnejša, in to seveda ni ona, ne more biti ona.
Ogledalo v kopalnici je ne ogroža, saj v njem vidi le svoj obraz.
Ko hodi po mestu, je njeno ogledalo vsaka izložba. So lica prepolna, stegna premočna?, preverja in razočarana stopa mimo.
Njena nočna mora so kabine za preoblačenje v tekstilnih trgovinah: hladna svetloba kot v mesnici je povečevalno steklo za vse nepopolnosti njenega telesa. Slika v ogledalu kabine seveda ni ona, ne more biti ona! Oddahne si, ko stoji pred takim ogledalom in mora pomeriti samo majico, da ji ni treba razgaliti celega telesa.
Ko zjutraj vstane iz postelje, na poti v kopalnico z levo in desno dlanjo skoraj nevidno poboža svoja stegna in pomisli, so kaj ožja. Ko pride iz šole domov in stopa po stopnicah v prvo nadstropje, se ozre nazaj, da bi v svojem najljubšem ogledalu na dnu stopnic preverila, ali je slika v njem taka, kot mora biti.
Svojega telesa se zaveda vsak trenutek. Z dlanmi preverja njegove obline, spremlja drgnjenje kože na notranji strani stegen, kako močno jo med sedenjem stiskajo hlače v pasu, kakšna je njena slika v ogledalu.
Njen odsev jo zalezuje vsepovsod.
Ali bom sploh kdaj tako suha, obupuje, ko na ulici opazuje vitko dekle pred sabo. Ko bi le bila tako suha!, zaječi sama pri sebi, če bi bila tako suha, bi bilo konec vseh mojih težav, jo posrka vrtinec njenih misli, iz katerega se ne zmore rešiti sama.