Rekli so,
da je pregroba.
A njena jeza
je njena moč,
ki jo je izvlekla iz najhujše nočne more.
Rekli so,
da je preglasna,
kot bi utapljajočemu očitali,
da pomoč kliče preglasno.
Zdaj meje postavlja jezno in nespretno,
ker je samouka,
a nekoč dovolj bo že njen pogled.
Ko se bo usidrala v varen pristan in
bo veter razpihal divje oblake v njenih očeh,
v njih se razkrije globoka jasnina in
v prsih razkrije se toplo srce.
Situacijo si preučila do obisti.
Delala si na sebi,
kot je dandanes v modi.
Prebrala si vrsto knjig.
Postavila si diagnozo.
Doktorirala.
Glava je vse premislila.
Glava je vse premislila,
a ni prinesla olajšanja.
Srce ni nič mirnejše.
Vdih ni nič globlji.
Korak ni nič lažji.
Obraz brez nasmeha.
Sen ni nič trdnejši.
Strah v kosteh.
Vse te knjige, vse te analize
ti dajo navidezen občutek nadzora,
a ne prinesejo miru.
Ni bližnjice.
Ne moreš obiti telesa.
Glava ne bo prinesla odrešitve.
Ni bližnjice.
Zagrabi mojo dlan,
nisi sama,
in dovoli bolečini,
da ti steče skozi srce,
da ti steče skozi telo.
In mi priznaj: tako strah me je.
Žalost je za pogumne, Maja.
Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.
Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.
Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.
Solze so za pogumne, Maja.
Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.
Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.
Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.
Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.
Tudi to bo minilo, Maja, in
spet en dan se močno oprimeš olistanih vej življenja na rečnih bregovih.
»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!
Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!
In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!
Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!
Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!«
… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.
Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?
Med nami so,
kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Pa niti ne vemo, da so med nami.
Še oni sami ne vejo, da so med nami.
Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje,
ne da bi jo znali dobro poimenovati,
ne da bi jo v polnosti dojeli.
Pogosto jim rečemo:
ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv.
Ali pa: pomiri se že, no.
Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi.
A se potem z njimi ne ukvarjamo več,
in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.
Ne pretiravam prav dosti,
če rečem,
da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.
Močna svetloba.
Hrup.
Nesramne besede.
Tuje okolje.
Vonj praška za perilo.
Grozljivi filmski prizori.
Struktura hrane.
Okus hrane.
Neprijaznost.
Prijaznost.
Lepota narave.
Živali v stiski.
Človek v stiski.
Vsiljivost.
Mraz.
Vročina.
Spremembe.
Zaljubljenost.
Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico,
doseže njihove najbolj odmaknjene globine.
Ne, ne bodo se utrdili.
Ne zares.
Lahko se bodo le naučili
sprejeti svojo občutljivost in
jo negovati kot redko rožo.
Naučili se bodo,
da se morajo kdaj podati v svet,
če se preveč zapirajo med štiri stene.
Se kdaj zapreti med štiri stene,
če le s težavo prepoznajo,
kdaj imajo vsega dovolj.
Vidijo, slišijo, opazijo vse.
Po angleško so observant.
Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled.
Preberejo vsa sporočila med vrsticami.
Na svoj radar ujamejo prav vse.
Vzdušje v prostoru začutijo,
že ko stopijo čez prag.
Zaznajo, kako se počuti druga oseba,
še preden se sama zave svojih občutkov.
Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu,
kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj,
svojih in tujih.
Njihova zadržanost je kamen spotike,
kaj kamen spotike,
nekakšna bolezen,
ki jo je treba neusmiljeno zatreti.
Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje,
jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.
Dober spanec je zanje loterija,
če ne vejo,
da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.
Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje,
kamor zaide redkokdo.
Imajo močno intuicijo,
skoraj jasnovidnost.
Če si le prisluhnejo.
Večina je imela nesočutno domače okolje,
ki ni razumelo njihovega bistva,
ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti.
Doma so od njih zahtevali,
naj se pač utrdijo,
zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in
popolnoma izgubijo stik s sabo.
Čutijo vse in vse zelo intenzivno,
pa jim okolica pravi,
da ne smejo čutiti.
Tako res nehajo čutiti in poslušati,
kaj jim govori telo,
sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.
Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Če so si varnost v nesočutnem okolju
zagotavljali s perfekcionizmom,
trpijo dvojno:
zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli.
In trpijo trojno,
če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.
Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko.
In življenje včasih na meji znosnega.
Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem,
najbrž so redki,
ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo.
Da začnejo skrbeti zase.
Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti
gojiti ljubezen in sočutje.
Celjenje njihovih ran se začne,
ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem,
da z njimi ni nič narobe,
da niso nori,
pač pa le nežni,
sočutni,
včasih prestrašeni,
skrivnostni,
zasanjani,
umetniški,
samosvoji,
intuitivni,
redki.
Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.
Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.
Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.
Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.
Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.
Nekatere ženske po Zemlji stopajo s tako radostjo,
da se zdi,
da jim je življenje popolnoma prizaneslo.
Vsako srečanje z njimi so
prijazne besede,
življenje v očeh in
nasmejan obraz.
Kot bi jim leta v obraz izklesala večni nasmeh.
Neuničljive.
Le redko z besedo ali dvema nakažejo svojo težko zgodbo,
in s svojim nasmehom preslepijo nepozornega poslušalca.
A tisti,
ki s srcem začuti globine pod njihovo usnjato kožo,
ve,
da nasmeh ni vse, kar nosijo,
in da na samem tudi one kdaj jokajo.
Pozno poletno popoldne je,
ko se Katja odpravi na sprehod v gozd.
Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki,
kaj mi je tega treba,
se vpraša.
Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi.
Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.
Namesto sprehoda bi se Katja lahko lotila telovadbe,
da se omami z endorfini in
zbeži pred sabo.
Lahko bi meditirala,
pa je vsak njen poskus meditacije živčna vojna.
Tako se Katja raje s kolesom pripelje pod vznožje manjšega hriba,
od koder nadaljuje peš.
Poravna svoje telo in
stopi na pot odkrivanja svojih čutenj.
Medtem ko naredi prvih nekaj korakov,
Katja preveri stanje v svojem telesu.
Prsni koš je poln nemira, rahle žalosti in jeze.
To trojico težko prenaša.
A zdaj ko je vajo ponovila že tolikokrat,
ji je jasno,
da bo sprehod zaključila z mirom v srcu.
Čas je zakorakal globoko v poletje,
zato na gozdnih tleh že leži prvo odpadlo listje.
Katja postoji in pobere kostanjev list,
ki še ni popolnoma suh,
zato je pod njenimi prsti kot usnje.
Raztrga ga in raztrese po gozdni poti.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Le par korakov naprej na tleh zagleda drobno zeleno kostanjevo ježico.
Spet se skloni in jo pobere.
Tokrat je občutek v dlaneh drugačen:
kožo ji draži kepica mehkih iglic.
Nekajkrat jih poboža s prsti,
nato ježico spusti na tla in
sprehod nadaljuje praznih rok.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Če je njen postanek predolg,
se je takoj lotijo komarji,
da nestrpna stopi naprej.
Vrhunec poletja je,
zato je v gozdu soparno.
Na razgaljene roke se ji lepi vlaga in
zaveda se,
da ji je ob tem skoraj neprijetno,
a tudi ta občutek jo vrača v tukaj in zdaj.
Srbi jo in pika,
da se z dlanmi večkrat podrgne po svojih rokah.
A hkrati se opomni,
da ji je ob vsem tem tudi prijetno,
saj se ji na poletnem sprehodu ni treba boriti z neprijetnim zimskim mrazom.
Med visokimi drevesi na trenutke zaveje težak poletni zrak in
Katji odleže.
Dotik vetra jo vrne v tukaj in zdaj.
Ko veter pojenja,
se Katja zave globoke in vseobsegajoče gozdne tišine.
V tem delu gozda je sama.
Ljudje so na dopustu in
gozdnih sprehajalcev je le malo.
To spoznanje jo vrne v tukaj in zdaj.
Opazi, da ne sliši ptičjega petja.
Še pticam je prevroče,
da bi odpirale svoje kljune, pomisli in
misel jo vrne v tukaj in zdaj.
Počasi počasi rahlo zadihana osvoji vrh hriba in
pred njo se razprostre manjši travnik.
Ko stopa po stezi čezenj,
se rahlo skloni in iztegne roko,
da se dotakne zacvetelih trav,
ki nežno pobožajo njene prste.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Naprej na stezi opazi suhe lipove cvetove.
Enega pobere, zaluča v nebo in
opazuje, ko na tleh pristane kot helikopter.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pot nadaljuje po bolj obljudenem delu,
kjer sreča neznance.
Nekateri dvignejo pogled in
jo toplo pozdravijo z očmi,
da ji pogreje srce.
Nekateri gredo mimo nje,
kot da je nevidna,
in Katja pomisli,
da so morali imeti naporen dan.
Srečanja s sprehajalci jo vračajo v tukaj in zdaj.
Nekateri mimoidoči sprehajajo svoje pse, in
Katja opazi, da v poletni vročini kosmatincem jeziki visijo do tal.
Vsak pogled na štirinožca jo vrne v tukaj in zdaj.
Krožna pot jo pripelje nazaj na travnik,
kjer v travi opazi nešteto kobilic.
Postoji za trenutek in hkrati začuti,
da je zdaj zrak že lažji.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pozno popoldne je,
ko Katja sestopa s hriba in
preveri, s čim zaključuje sprehod.
Začuti, da se njene misli umirjajo,
da je lažje telo,
da je lažji korak,
da je lažje srce.
Vsi njeni postanki, dotiki, pogledi, trenutki …
ustavljajo njene misli in jo vračajo v tukaj in zdaj.
Vedno deluje, pomirjena pomisli Katja
ko zaključi svoj sprehod.
Pa tvoj gozd? Je drugačen?
Pripoveduj mi o njem.
Se kdaj ustaviš, da prisluhneš svojemu telesu?
Si kdaj zares prisluhneš?
Kaj občutiš, ko zrak zadiši po poletju?
Kaj takrat pravi tvoje telo?
Kakšen pa je občutek, ko skozi telo steče strah?
Te stisne v trebuhu?
In kako je, ko zrak zadiši po nasilju?
Kot bi se skozi črevesje usul plaz ostrih iglic?
Kaj občutiš, ko ti je preprosto samo lepo v trenutku,
ker je s tabo lep spomin, ker sije sonce in pihlja topel veter?
Kakšen je občutek v telesu, ko te oblije žalost?
Kot bi se razlilo srce?
In kako je, ko te žalost požira?
Kot bi te srkala črna luknja? Sploh lahko dihaš?
Kaj občutiš, ko je zlomljeno srce?
Kakšen je občutek v telesu, ko si otopela?
Kot bi iz prsi zevala praznina?
Kje zaboli, ko kdo prestopi tvoje meje?
Se sploh zavedaš bolečine?
Kaj občutiš, ko se krohotaš brez zavor?
Se nekje vmes zaveš, kako dobro ti dene tak smeh?
Kakšen je občutek v telesu, ko te preplavi sram?
Neznosen, da bi najraje zbežala iz lastnega telesa?
Kako je, ko izveš za smrt bližnjega?
Kot bi v srce kirurško zarezala žiletka?
Kaj občutiš, ko se ti za hrbet priplazi tesnoba?
Ti stisne sapnik?
Kakšen je občutek, ko si ljubljena in se raztapljaš v objemu?
Ugasne alarm?
In kako je, ko se ti zdi, da nisi ljubljena?
Kako je v telesu, ko nekoga pogrešaš?
Nežna bolečina grizlja tvoj prsni koš?
Kako je, ko hrepeniš?
Kje v telesu se zbuja tvoje hrepenenje?
Kakšen je občutek, ko si ponosna nase?
In ko je kdo drug ponosen nate?
Si takrat z nogami še na tleh?
Kako je, kako je, kako je?
Si kdaj zares prisluhneš?
Znaš biti s svojimi občutki?
Tvoje telo je tvoj dom, tvoje zatočišče.
Prisluhni mu. Začuti ga.
Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.
Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.
Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te.
Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca.
Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.
Objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.
Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba.
Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.
Predstavljaj si prostor, kjer se objemata.
Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.
Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.
Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.
Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli:
vse bo v redu, vse bo v redu.
V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni.
Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.
Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme.
Ki pomiri vsako tvojo celico.
V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom.
Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.
Vse bo v redu, vse bo v redu.
Objem z besedo 