bulimija

Žalost je za pogumne

Posted on by Nataša Tomc

Žalost je za pogumne, Maja.

Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.

Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.

Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.

Solze so za pogumne, Maja.

Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.

Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.

Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.

Tudi to bo minilo, Maja, in
spet en dan se močno oprimeš olistanih vej življenja na rečnih bregovih.

Jeza

Posted on by Nataša Tomc

»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!

Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!

In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!

Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!

Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!«

… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.

Nekateri odnosi so kot … čokolada

Posted on by Nataša Tomc

Čips, sladoled, čokolada imajo tako razmerje maščob in ogljikovih hidratov, s kančkom beljakovin, ki se mu težko upreš, ki te zasvoji. Lahko sprazniš celo vrečko, celo banjico, a telo ne dobi dovolj beljakovin, zato ostaja lačno.

Včasih so taki tudi odnosi. Druga stran ti ponudi ravno toliko, da ostajaš. Ravno toliko, da ne odnehaš. Ravno toliko, da te spravlja ob pamet. Ravno toliko, da še upaš in hrepeniš. Da sam sebi dopoveduješ, da zagotovo nisi dovolj jasno izrazil svojih potreb. Ravno toliko, da te odnos zasvoji, a srce ostaja lačno.

Solzne sestre

Posted on by Nataša Tomc

Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.

Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.

Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.

Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.

Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.

Ženske z večnim nasmehom

Posted on by Nataša Tomc

Nekatere ženske po Zemlji stopajo s tako radostjo,
da se zdi,
da jim je življenje popolnoma prizaneslo.
Vsako srečanje z njimi so
prijazne besede,
življenje v očeh in
nasmejan obraz.

Kot bi jim leta v obraz izklesala večni nasmeh.
Neuničljive.

Le redko z besedo ali dvema nakažejo svojo težko zgodbo,
in s svojim nasmehom preslepijo nepozornega poslušalca.
A tisti,
ki s srcem začuti globine pod njihovo usnjato kožo,
ve,
da nasmeh ni vse, kar nosijo,
in da na samem tudi one kdaj jokajo.

Kako zlomiti nežno dušo

Posted on by Nataša Tomc

Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.

Hrani se z njeno brezpogojno podporo in vero vate,
nato pa ji reci,
da tega itak nisi potreboval.
Da je za to nisi nikoli prosil.

Vdiraj v njen osebni prostor,
z dotiki, ki jih ne prenese in ne želi.

Obreguj se vanjo z opazkami o
njeni preobčutljivosti,
njenem izgledu,
njenem …
kar ti srce poželi.

Ko je preplavljena,
ko se utaplja v svojih čustvih,
poglej stran.
Naj utone.
Ali pa ji nesočutno zabrusi,
naj se že enkrat umiri.

Ko te jasno prosi za podporo,
ji jo odreci in
jo razglasi za prezahtevno.

Čeprav ti daje vse in še več,
od nje zahtevaj ravno tisto,
česar ti ne zmore dati.
Od nje zahtevaj nemogoče.

In na koncu
njeno nežnost,
njeno občutljivost,
njeno empatijo in
sočutje
razglasi za norost.

Post scriptum

In pride dan,
ko misliš,
da so ti zlomili krila,
dan, ko misliš,
da nisi za ta svet,
pa spet vstaneš iz pepela,
spet za naslednjih petsto let.

Brezno med dvema Facebook nasmeškoma

Posted on by Nataša Tomc

V kavarni sta se usedla za prosto mizo in
pristopil jima je mlad natakar.

Na natakarjevih podlakteh je opazil več cigaretnih opeklin in
ji potiho rekel: Praznina.

Še ona je pogledala fantove brazgotine in
se sočutno odzvala: Poznam.

Pogledal jo je pomenljivo in
jo pozval: Povej mi več o tem.

Ozrla se je vase in
mu čez čas odgovorila:

Praznina te zadane samega med štirimi stenami.
In če imaš srečo, veš, kaj se ti dogaja.

Če te sreče nimaš, pa ti ni jasno,
od kje tank, ki je ravno zapeljal čez tvoje telo.

Včasih je praznina čisto nežna,
blag nemir,
mild annoyance, so to speak.

Ko pa je v polnem zamahu,
praznina zeva kot najgloblje brezno in
vleče vase kot črna luknja.
Taka praznina ti vleče zrak iz pljuč.
Zgrize, obere te do kosti.

Objem, dolg eno leto

Posted on by Nataša Tomc

Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.

Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te.
Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.

Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca.
Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.

Objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba.
Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.

Predstavljaj si prostor, kjer se objemata.
Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.

Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli:
vse bo v redu, vse bo v redu.

V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni.
Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.

Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme.
Ki pomiri vsako tvojo celico.

V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom.
Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.

Vse bo v redu, vse bo v redu.

Pomladna čuječnost

Posted on by Nataša Tomc

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.

Dekle iz ogledala

Posted on by Nataša Tomc

Kdaj jočeš pred ogledalom, kot joče Katja?

Bolečina Katji zarine nož v srce in ga še nekajkrat obrne, da bi zaleglo, ona pa nima nikogar, ki bi s toplimi dlanmi zajel njena lica in z njih obrisal hudournik solz, ki si je tam utrl svojo strugo.

Zateče se v kopalnico, ko ji srce poka in krvavi, zaklene vrata in čaka, da vihar popusti.

Hiša je sicer polna, a Katja je sama s hromečo bolečino in zdi se ji, da je ne bo nikoli konec.

Naslonjena na vrata z dlanmi pokriva svoje oči, da jih ne izjoče, in z odprtimi usti hlasta za zrakom. Tako sama je z bolečino, ki ji razjeda prsni koš.

Naenkrat ugotovi, da v kopalnici ni sama.
Dvigne pogled in zagleda dekle, ki že ves čas zre vanjo iz ogledala.
Vidi njena napol odprta usta.
Njen razboleli obraz.
Njene izpraznjene oči in razmočena lica.

Gledata se iz oči v oči.

Dekle iz ogledala s pogledom raziskuje Katjin žalostni obraz.
Nežno jo boža s svojimi modrimi očmi, ki govorijo: Vem, da boli. S tabo bom, dokler ne mine.

Zdaj druga drugo bodrita: Nisi sama, s tabo bom, dokler ne mine.

Gledata se in si s pogledom izpirata bolečino, ki se je razpasla v prsnem košu.
Dokler se ne umiri srce.
Dokler se ne ustavi deževje na obrazu.

S pogledom si božata lica, kot mama boža lica svoji deklici.

Nato Katja stopi k umivalniku, odpre pipo in sklene dlani, da jih napolni z vodo.
Skloni se in s hladno vodo z obraza obriše še zadnje sledove svoje žalosti in osamljenosti.

Še zadnjič pogleda dekle iz ogledala, se ji skoraj nežno nasmehne,
ko obe v en glas ponovita: Nisi sama.