Odtenki žalosti

Kaj čutite,
jo je vprašala.

Žalost,
ji je odgovorila.

Kakšna pa je ta žalost,
je nadaljevala.

Kakšna pa je?,
je pomislila.

Žalost ima nešteto odtenkov.
Včasih je težka, mračna in neskončna,
spet drugič je lahkotna, znosna in nadepolna.

Včasih od žalosti boli celo telo,
drugič boli samo srce.

Je žalost, ki jo razbereš na obrazu,
in je žalost, za katero nihče ne izve.

In žalost,
ki te zravna s tlemi,
ker že predolgo nisi srečna.

In je žalost, ki seva globoko v srce,
ker moraš izžalovati vse,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.

Žalost, ki se zaiskri,
ker se pomeša z jezo
ob spoznanju,
kaj vse je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost,
ki se nabira več dni,
potem pa se izlije čez obraze kot vroč solzni hudournik,
ki hipoma prinese olajšanje.

Žalost, ki meji na sovraštvo,
ko te enkrat mesečno povozijo hormoni.

Žalost, ki jo s požiranjem sline tlačiš dol po grlu,
ker si je že naveličana.

Žalost, čez katero prilepiš najnežnejši nasmeh v upanju,
da je drugi ne opazijo.

Žalost, ko prisluhneš bližnjemu,
ki se bori z bolečino,
ki jo dobro poznaš tudi ti.

Žalost, ko sprejmeš tisto,
česar ne moreš spremeniti.

Žalost, pomešana s samorazočaranjem,
ker se spet nisi postavila zase.

Žalost ob izgubi bližnjega,
ki nikoli ne mine,
le naučiš se z njo živeti.

Žalost, pomešana s srečo, ponosom in skelenjem v prsih,
ko pogledaš svojega prehitro odraščajočega otroka.

Je žalost ob dokončnem slovesu od nekoga,
ki ga nočeš spustiti od sebe,
pa veš, da ga moraš.

In žalost, pomešana z nestrpnostjo,
da iz svojega povprečnega življenja
iztisneš še kakšno kapljo živosti.

In je žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.

Rekli so …

Rekli so,
da je pregroba.
A njena jeza
je njena moč,
ki jo je izvlekla iz najhujše nočne more.

Rekli so,
da je preglasna,
kot bi utapljajočemu očitali,
da pomoč kliče preglasno.

Zdaj meje postavlja jezno in nespretno,
ker je samouka,
a nekoč dovolj bo že njen pogled.

Ko se bo usidrala v varen pristan in
bo veter razpihal divje oblake v njenih očeh,
v njih se razkrije globoka jasnina in
v prsih razkrije se toplo srce.

Žalost je za pogumne

Žalost je za pogumne, Maja.

Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.

Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.

Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.

Solze so za pogumne, Maja.

Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.

Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.

Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.

Tudi to bo minilo, Maja, in
spet en dan se močno oprimeš olistanih vej življenja na rečnih bregovih.

Jeza

»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!

Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!

In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!

Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!

Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!
«

… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.

Nekateri odnosi so kot … čokolada

Čips, sladoled, čokolada imajo tako razmerje maščob in ogljikovih hidratov, s kančkom beljakovin, ki se mu težko upreš, ki te zasvoji. Lahko sprazniš celo vrečko, celo banjico, a telo ne dobi dovolj beljakovin, zato ostaja lačno.

Včasih so taki tudi odnosi. Druga stran ti ponudi ravno toliko, da ostajaš. Ravno toliko, da ne odnehaš. Ravno toliko, da te spravlja ob pamet. Ravno toliko, da še upaš in hrepeniš. Da sam sebi dopoveduješ, da zagotovo nisi dovolj jasno izrazil svojih potreb. Ravno toliko, da te odnos zasvoji, a srce ostaja lačno.

Solzne sestre

Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.

Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.

Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.

Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.

Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.

Ženske z večnim nasmehom

Nekatere ženske po Zemlji stopajo s tako radostjo,
da se zdi,
da jim je življenje popolnoma prizaneslo.
Vsako srečanje z njimi so
prijazne besede,
življenje v očeh in
nasmejan obraz.

Kot bi jim leta v obraz izklesala večni nasmeh.
Neuničljive.

Le redko z besedo ali dvema nakažejo svojo težko zgodbo,
in s svojim nasmehom preslepijo nepozornega poslušalca.
A tisti,
ki s srcem začuti globine pod njihovo usnjato kožo,
ve,
da nasmeh ni vse, kar nosijo,
in da na samem tudi one kdaj jokajo.

Kako zlomiti nežno dušo

Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.

Hrani se z njeno brezpogojno podporo in vero vate,
nato pa ji reci,
da tega itak nisi potreboval.
Da je za to nisi nikoli prosil.

Vdiraj v njen osebni prostor,
z dotiki, ki jih ne prenese in ne želi.

Obreguj se vanjo z opazkami o
njeni preobčutljivosti,
njenem izgledu,
njenem …
kar ti srce poželi.

Ko je preplavljena,
ko se utaplja v svojih čustvih,
poglej stran.
Naj utone.
Ali pa ji nesočutno zabrusi,
naj se že enkrat umiri.

Ko te jasno prosi za podporo,
ji jo odreci in
jo razglasi za prezahtevno.

Čeprav ti daje vse in še več,
od nje zahtevaj ravno tisto,
česar ti ne zmore dati.
Od nje zahtevaj nemogoče.

In na koncu
njeno nežnost,
njeno občutljivost,
njeno empatijo in
sočutje
razglasi za norost.

Post scriptum

In pride dan,
ko misliš,
da so ti zlomili krila,
dan, ko misliš,
da nisi za ta svet,
pa spet vstaneš iz pepela,
spet za naslednjih petsto let.

Brezno med dvema Facebook nasmeškoma

V kavarni sta se usedla za prosto mizo in
pristopil jima je mlad natakar.

Na natakarjevih podlakteh je opazil več cigaretnih opeklin in
ji potiho rekel: Praznina.

Še ona je pogledala fantove brazgotine in
se sočutno odzvala: Poznam.

Pogledal jo je pomenljivo in
jo pozval: Povej mi več o tem.

Ozrla se je vase in
mu čez čas odgovorila:

Praznina te zadane samega med štirimi stenami.
In če imaš srečo, veš, kaj se ti dogaja.

Če te sreče nimaš, pa ti ni jasno,
od kje tank, ki je ravno zapeljal čez tvoje telo.

Včasih je praznina čisto nežna,
blag nemir,
mild annoyance, so to speak.

Ko pa je v polnem zamahu,
praznina zeva kot najgloblje brezno in
vleče vase kot črna luknja.
Taka praznina ti vleče zrak iz pljuč.
Zgrize, obere te do kosti.

Objem, dolg eno leto

Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.

Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te.
Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.

Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca.
Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.

Objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba.
Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.

Predstavljaj si prostor, kjer se objemata.
Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.

Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli:
vse bo v redu, vse bo v redu.

V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni.
Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.

Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme.
Ki pomiri vsako tvojo celico.

V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom.
Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.

Vse bo v redu, vse bo v redu.