Kaj čutite,
jo je vprašala.

Žalost,
ji je odgovorila.

Kakšna pa je ta žalost,
je nadaljevala.

Kakšna pa je?,
je pomislila.

Žalost ima nešteto odtenkov.
Včasih je težka, mračna in neskončna,
spet drugič je lahkotna, znosna in nadepolna.

Včasih od žalosti boli celo telo,
drugič boli samo srce.

Je žalost, ki jo razbereš na obrazu,
in je žalost, za katero nihče ne izve.

In žalost,
ki te zravna s tlemi,
ker že predolgo nisi srečna.

In je žalost, ki seva globoko v srce,
ker moraš izžalovati vse,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.

Žalost, ki se zaiskri,
ker se pomeša z jezo
ob spoznanju,
kaj vse je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost,
ki se nabira več dni,
potem pa se izlije čez obraze kot vroč solzni hudournik,
ki hipoma prinese olajšanje.

Žalost, ki meji na sovraštvo,
ko te enkrat mesečno povozijo hormoni.

Žalost, ki jo s požiranjem sline tlačiš dol po grlu,
ker si je že naveličana.

Žalost, čez katero prilepiš najnežnejši nasmeh v upanju,
da je drugi ne opazijo.

Žalost, ko prisluhneš bližnjemu,
ki se bori z bolečino,
ki jo dobro poznaš tudi ti.

Žalost, ko sprejmeš tisto,
česar ne moreš spremeniti.

Žalost, pomešana s samorazočaranjem,
ker se spet nisi postavila zase.

Žalost ob izgubi bližnjega,
ki nikoli ne mine,
le naučiš se z njo živeti.

Žalost, pomešana s srečo, ponosom in skelenjem v prsih,
ko pogledaš svojega prehitro odraščajočega otroka.

Je žalost ob dokončnem slovesu od nekoga,
ki ga nočeš spustiti od sebe,
pa veš, da ga moraš.

In žalost, pomešana z nestrpnostjo,
da iz svojega povprečnega življenja
iztisneš še kakšno kapljo živosti.

In je žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.