Kraljična na zrnu graha

Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?

Med nami so,
kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Pa niti ne vemo, da so med nami.
Še oni sami ne vejo, da so med nami.
Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje,
ne da bi jo znali dobro poimenovati,
ne da bi jo v polnosti dojeli.

Pogosto jim rečemo:
ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv.
Ali pa: pomiri se že, no.
Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi.
A se potem z njimi ne ukvarjamo več,
in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.

Ne pretiravam prav dosti,
če rečem,
da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.

Močna svetloba.
Hrup.
Nesramne besede.
Tuje okolje.
Vonj praška za perilo.
Grozljivi filmski prizori.
Struktura hrane.
Okus hrane.
Neprijaznost.
Prijaznost.
Lepota narave.
Živali v stiski.
Človek v stiski.
Vsiljivost.
Mraz.
Vročina.
Spremembe.
Zaljubljenost.

Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico,
doseže njihove najbolj odmaknjene globine.
Včasih težko prenesejo celo prijetne občutke.

Ne, ne bodo se utrdili.
Ne zares.
Lahko se bodo le naučili
sprejeti svojo občutljivost in
jo negovati kot redko rožo.

Naučili se bodo,
da se morajo kdaj podati v svet,
če se preveč zapirajo med štiri stene.
Se kdaj zapreti med štiri stene,
če le s težavo prepoznajo,
kdaj imajo vsega dovolj.

Vidijo, slišijo, opazijo vse.
Po angleško so observant.
Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled.
Preberejo vsa sporočila med vrsticami.

Na svoj radar ujamejo prav vse.

Vzdušje v prostoru začutijo,
že ko stopijo čez prag.

Zaznajo, kako se počuti druga oseba,
še preden se sama zave svojih občutkov.

Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu,
kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj,
svojih in tujih.

Njihova zadržanost je kamen spotike,
kaj kamen spotike,
nekakšna bolezen,
ki jo je treba neusmiljeno zatreti.

Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje,
jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.

Dober spanec je zanje loterija,
če ne vejo,
da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.

Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje,
kamor zaide redkokdo.

Imajo močno intuicijo,
skoraj jasnovidnost.
Če si le prisluhnejo.

Večina je imela nesočutno domače okolje,
ki ni razumelo njihovega bistva,
ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti.
Doma so od njih zahtevali,
naj se pač utrdijo,
zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in
popolnoma izgubijo stik s sabo.

Čutijo vse in vse zelo intenzivno,
pa jim okolica pravi,
da ne smejo čutiti.
Tako res nehajo čutiti in poslušati,
kaj jim govori telo,
sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.

Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.

Če so si varnost v nesočutnem okolju
zagotavljali s perfekcionizmom,
trpijo dvojno:
zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli.
In trpijo trojno,
če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.

Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko.
In življenje včasih na meji znosnega.

Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem,
najbrž so redki,
ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo.
Da začnejo skrbeti zase.
Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti
gojiti ljubezen in sočutje.

Celjenje njihovih ran se začne,
ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem,
da z njimi ni nič narobe,
da niso nori,
pač pa le nežni,
sočutni,
včasih prestrašeni,
skrivnostni,
zasanjani,
umetniški,
samosvoji,
intuitivni,
redki.

Solzne sestre

Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.

Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.

Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.

Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.

Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.

Ženske z večnim nasmehom

Nekatere ženske po Zemlji stopajo s tako radostjo,
da se zdi,
da jim je življenje popolnoma prizaneslo.
Vsako srečanje z njimi so
prijazne besede,
življenje v očeh in
nasmejan obraz.

Kot bi jim leta v obraz izklesala večni nasmeh.
Neuničljive.

Le redko z besedo ali dvema nakažejo svojo težko zgodbo,
in s svojim nasmehom preslepijo nepozornega poslušalca.
A tisti,
ki s srcem začuti globine pod njihovo usnjato kožo,
ve,
da nasmeh ni vse, kar nosijo,
in da na samem tudi one kdaj jokajo.

Poletna čuječnost

Pozno poletno popoldne je,
ko se Katja odpravi na sprehod v gozd.
Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki,
kaj mi je tega treba,
se vpraša.
Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi.
Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.

Namesto sprehoda bi se Katja lahko lotila telovadbe,
da se omami z endorfini in
zbeži pred sabo.
Lahko bi meditirala,
pa je vsak njen poskus meditacije živčna vojna.

Tako se Katja raje s kolesom pripelje pod vznožje manjšega hriba,
od koder nadaljuje peš.

Poravna svoje telo in
stopi na pot odkrivanja svojih čutenj.

Medtem ko naredi prvih nekaj korakov,
Katja preveri stanje v svojem telesu.
Prsni koš je poln nemira, rahle žalosti in jeze.
To trojico težko prenaša.
A zdaj ko je vajo ponovila že tolikokrat,
ji je jasno,
da bo sprehod zaključila z mirom v srcu.

Čas je zakorakal globoko v poletje,
zato na gozdnih tleh že leži prvo odpadlo listje.
Katja postoji in pobere kostanjev list,
ki še ni popolnoma suh,
zato je pod njenimi prsti kot usnje.
Raztrga ga in raztrese po gozdni poti.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Le par korakov naprej na tleh zagleda drobno zeleno kostanjevo ježico.
Spet se skloni in jo pobere.
Tokrat je občutek v dlaneh drugačen:
kožo ji draži kepica mehkih iglic.
Nekajkrat jih poboža s prsti,
nato ježico spusti na tla in
sprehod nadaljuje praznih rok.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Če je njen postanek predolg,
se je takoj lotijo komarji,
da nestrpna stopi naprej.

Vrhunec poletja je,
zato je v gozdu soparno.
Na razgaljene roke se ji lepi vlaga in
zaveda se,
da ji je ob tem skoraj neprijetno,
a tudi ta občutek jo vrača v tukaj in zdaj.
Srbi jo in pika,
da se z dlanmi večkrat podrgne po svojih rokah.
A hkrati se opomni,
da ji je ob vsem tem tudi prijetno,
saj se ji na poletnem sprehodu ni treba boriti z neprijetnim zimskim mrazom.

Med visokimi drevesi na trenutke zaveje težak poletni zrak in
Katji odleže.
Dotik vetra jo vrne v tukaj in zdaj.

Ko veter pojenja,
se Katja zave globoke in vseobsegajoče gozdne tišine.
V tem delu gozda je sama.
Ljudje so na dopustu in
gozdnih sprehajalcev je le malo.
To spoznanje jo vrne v tukaj in zdaj.

Opazi, da ne sliši ptičjega petja.
Še pticam je prevroče,
da bi odpirale svoje kljune, pomisli in
misel jo vrne v tukaj in zdaj.

Počasi počasi rahlo zadihana osvoji vrh hriba in
pred njo se razprostre manjši travnik.
Ko stopa po stezi čezenj,
se rahlo skloni in iztegne roko,
da se dotakne zacvetelih trav,
ki nežno pobožajo njene prste.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Naprej na stezi opazi suhe lipove cvetove.
Enega pobere, zaluča v nebo in
opazuje, ko na tleh pristane kot helikopter.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.

Pot nadaljuje po bolj obljudenem delu,
kjer sreča neznance.
Nekateri dvignejo pogled in
jo toplo pozdravijo z očmi,
da ji pogreje srce.
Nekateri gredo mimo nje,
kot da je nevidna,
in Katja pomisli,
da so morali imeti naporen dan.
Srečanja s sprehajalci jo vračajo v tukaj in zdaj.

Nekateri mimoidoči sprehajajo svoje pse, in
Katja opazi, da v poletni vročini kosmatincem jeziki visijo do tal.
Vsak pogled na štirinožca jo vrne v tukaj in zdaj.

Krožna pot jo pripelje nazaj na travnik,
kjer v travi opazi nešteto kobilic.
Postoji za trenutek in hkrati začuti,
da je zdaj zrak že lažji.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.

Pozno popoldne je,
ko Katja sestopa s hriba in
preveri, s čim zaključuje sprehod.
Začuti, da se njene misli umirjajo,
da je lažje telo,
da je lažji korak,
da je lažje srce.
Vsi njeni postanki, dotiki, pogledi, trenutki …
ustavljajo njene misli in jo vračajo v tukaj in zdaj.
Vedno deluje, pomirjena pomisli Katja
ko zaključi svoj sprehod.

Pa tvoj gozd? Je drugačen?
Pripoveduj mi o njem.

Pomladna čuječnost

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.

Dekle iz ogledala

Kdaj jočeš pred ogledalom, kot joče Katja?

Bolečina Katji zarine nož v srce in ga še nekajkrat obrne, da bi zaleglo, ona pa nima nikogar, ki bi s toplimi dlanmi zajel njena lica in z njih obrisal hudournik solz, ki si je tam utrl svojo strugo.

Zateče se v kopalnico, ko ji srce poka in krvavi, zaklene vrata in čaka, da vihar popusti.

Hiša je sicer polna, a Katja je sama s hromečo bolečino in zdi se ji, da je ne bo nikoli konec.

Naslonjena na vrata z dlanmi pokriva svoje oči, da jih ne izjoče, in z odprtimi usti hlasta za zrakom. Tako sama je z bolečino, ki ji razjeda prsni koš.

Naenkrat ugotovi, da v kopalnici ni sama.
Dvigne pogled in zagleda dekle, ki že ves čas zre vanjo iz ogledala.
Vidi njena napol odprta usta.
Njen razboleli obraz.
Njene izpraznjene oči in razmočena lica.

Gledata se iz oči v oči.

Dekle iz ogledala s pogledom raziskuje Katjin žalostni obraz.
Nežno jo boža s svojimi modrimi očmi, ki govorijo: Vem, da boli. S tabo bom, dokler ne mine.

Zdaj druga drugo bodrita: Nisi sama, s tabo bom, dokler ne mine.

Gledata se in si s pogledom izpirata bolečino, ki se je razpasla v prsnem košu.
Dokler se ne umiri srce.
Dokler se ne ustavi deževje na obrazu.

S pogledom si božata lica, kot mama boža lica svoji deklici.

Nato Katja stopi k umivalniku, odpre pipo in sklene dlani, da jih napolni z vodo.
Skloni se in s hladno vodo z obraza obriše še zadnje sledove svoje žalosti in osamljenosti.

Še zadnjič pogleda dekle iz ogledala, se ji skoraj nežno nasmehne,
ko obe v en glas ponovita: Nisi sama.

Jesen te kliče, da upočasniš

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna,

je njena dnevna mantra, je ritem njenega srca.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna je ritem njenega srca, ki že dolgo ni več njeno. Ki nikoli ni bilo res njeno. Njeno srce je metronom, ki so ga uravnali drugi. Katja pleše v ritmu, ki ji ga tolčejo ljudje v njenem življenju. In Katja pleše še bolj na poskok, da ji njeni godci še bolj ploskajo. Zasopla bega v ritmu, ki ni njen in ga ne zmore več.

Katja, jesen že dolgo ni bila tako lepa: topla, zlatorumena, škrlatnordeča. Zlatorumena, škrlatnordeča in vabljiva. Stopi ven, Katja.

Ne hiti, stopaj počasi, lenobno kot meglica, nežno zibajoča svoje boke.

Naj bodo tvoje misli z listjem, ki pada s krošenj, kot bi deževalo. Naj spremljajo šelest pod tvojimi podplati. Postoj, Katja, pod jesensko obarvanim drevesom. Jesen te kliče, da upočasniš. Da sočutno objameš svoje telo in izjokaš svojo stisko.

In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.

Dekle z najljubšim ogledalom

Katja ima najljubše ogledalo. Táko, ki jo podaljša, ki stanjša njena stegna, ki zoža njene boke. To sem prava jaz, si pomirjujoče prigovarja, ko opazuje svoje telo v svojem najljubšem ogledalu, tistem v predsobi.

Ogledalo v njeni sobi ji ni všeč, v tistem je videti polnejša, in to seveda ni ona, ne more biti ona.

Ogledalo v kopalnici je ne ogroža, saj v njem vidi le svoj obraz.

Ko hodi po mestu, je njeno ogledalo vsaka izložba. So lica prepolna, stegna premočna?, preverja in razočarana stopa mimo.

Njena nočna mora so kabine za preoblačenje v tekstilnih trgovinah: hladna svetloba kot v mesnici je povečevalno steklo za vse nepopolnosti njenega telesa. Slika v ogledalu kabine seveda ni ona, ne more biti ona! Oddahne si, ko stoji pred takim ogledalom in mora pomeriti samo majico, da ji ni treba razgaliti celega telesa. 

Ko zjutraj vstane iz postelje, na poti v kopalnico z levo in desno dlanjo skoraj nevidno poboža svoja stegna in pomisli, so kaj ožja. Ko pride domov iz šole in stopa po stopnicah v prvo nadstropje, se ozre nazaj, da bi v svojem najljubšem ogledalu na dnu stopnic preverila, ali je slika v njem taka, kot mora biti.

Svojega telesa se zaveda vsak trenutek. Z dlanmi preverja njegove obline, spremlja drgnjenje kože na notranji strani stegen, kako močno jo med sedenjem stiskajo hlače v pasu, kakšna je njena slika v ogledalu.

Njen odsev jo zalezuje vsepovsod.

Ali bom sploh kdaj tako suha, obupuje, ko na ulici opazuje vitko dekle pred sabo. Ko bi le bila tako suha!, zaječi sama pri sebi, če bi bila tako suha, bi bilo konec vseh mojih težav, jo posrka vrtinec njenih misli, iz katerega se ne zmore rešiti sama.