Odtenki žalosti

Kaj čutite,
jo je vprašala.

Žalost,
ji je odgovorila.

Kakšna pa je ta žalost,
je nadaljevala.

Kakšna pa je?,
je pomislila.

Žalost ima nešteto odtenkov.
Včasih je težka, mračna in neskončna,
spet drugič je lahkotna, znosna in nadepolna.

Včasih od žalosti boli celo telo,
drugič boli samo srce.

Je žalost, ki jo razbereš na obrazu,
in je žalost, za katero nihče ne izve.

In žalost,
ki te zravna s tlemi,
ker že predolgo nisi srečna.

In je žalost, ki seva globoko v srce,
ker moraš izžalovati vse,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.

Žalost, ki se zaiskri,
ker se pomeša z jezo
ob spoznanju,
kaj vse je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost,
ki se nabira več dni,
potem pa se izlije čez obraze kot vroč solzni hudournik,
ki hipoma prinese olajšanje.

Žalost, ki meji na sovraštvo,
ko te enkrat mesečno povozijo hormoni.

Žalost, ki jo s požiranjem sline tlačiš dol po grlu,
ker si je že naveličana.

Žalost, čez katero prilepiš najnežnejši nasmeh v upanju,
da je drugi ne opazijo.

Žalost, ko prisluhneš bližnjemu,
ki se bori z bolečino,
ki jo dobro poznaš tudi ti.

Žalost, ko sprejmeš tisto,
česar ne moreš spremeniti.

Žalost, pomešana s samorazočaranjem,
ker se spet nisi postavila zase.

Žalost ob izgubi bližnjega,
ki nikoli ne mine,
le naučiš se z njo živeti.

Žalost, pomešana s srečo, ponosom in skelenjem v prsih,
ko pogledaš svojega prehitro odraščajočega otroka.

Je žalost ob dokončnem slovesu od nekoga,
ki ga nočeš spustiti od sebe,
pa veš, da ga moraš.

In žalost, pomešana z nestrpnostjo,
da iz svojega povprečnega življenja
iztisneš še kakšno kapljo živosti.

In je žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.

Rekli so …

Rekli so,
da je pregroba.
A njena jeza
je njena moč,
ki jo je izvlekla iz najhujše nočne more.

Rekli so,
da je preglasna,
kot bi utapljajočemu očitali,
da pomoč kliče preglasno.

Zdaj meje postavlja jezno in nespretno,
ker je samouka,
a nekoč dovolj bo že njen pogled.

Ko se bo usidrala v varen pristan in
bo veter razpihal divje oblake v njenih očeh,
v njih se razkrije globoka jasnina in
v prsih razkrije se toplo srce.

Ni bližnjice

Situacijo si preučila do obisti.
Delala si na sebi,
kot je dandanes v modi.
Prebrala si vrsto knjig.
Postavila si diagnozo.
Doktorirala.

Glava je vse premislila.

Glava je vse premislila,
a ni prinesla olajšanja.

Srce ni nič mirnejše.
Vdih ni nič globlji.
Korak ni nič lažji.
Obraz brez nasmeha.
Sen ni nič trdnejši.
Strah v kosteh.

Vse te knjige, vse te analize
ti dajo navidezen občutek nadzora,
a ne prinesejo miru.

Ni bližnjice.

Ne moreš obiti telesa.
Glava ne bo prinesla odrešitve.
Ni bližnjice.

Zagrabi mojo dlan,
nisi sama,
in dovoli bolečini,
da ti steče skozi srce,
da ti steče skozi telo.
In mi priznaj: tako strah me je.

Žalost je za pogumne

Žalost je za pogumne, Maja.

Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.

Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.

Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.

Solze so za pogumne, Maja.

Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.

Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.

Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.

Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.

Tudi to bo minilo, Maja, in
spet en dan se močno oprimeš olistanih vej življenja na rečnih bregovih.

Sočutje do sebe

Po letih občutka neprimernosti in neustreznosti.
Po letih neusmiljenosti do sebe.
Po letih mučenja samega sebe.
Po letih in letih bolečine.

Pride dan,
ko z milostjo pogledaš svoje telo,
brazgotine na svojem srcu,
svojo preteklost,
svoje izkušnje.
Ko začutiš svojo ranljivost in ranjenost.

Pride dan,
ko te sočutje do sebe objame kot topel plašč,
ti šepne kot tih glas.
Ti pogreje notranjost kot topel čaj.

Takrat izpod skale prižuborijo solze žalosti,
ki predolgo niso smele na plano in
so trpke in nežne in tople in sladke in grenke in pekoče in
nosijo vse neizrečeno.

In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si,
pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo.
In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile.
In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam.
In si rečeš sočutno:
Pa saj sem kar v redu kup nesreče.

Jeza

»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!

Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!

In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!

Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!

Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!
«

… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.

Kraljična na zrnu graha

Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?

Med nami so,
kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Pa niti ne vemo, da so med nami.
Še oni sami ne vejo, da so med nami.
Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje,
ne da bi jo znali dobro poimenovati,
ne da bi jo v polnosti dojeli.

Pogosto jim rečemo:
ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv.
Ali pa: pomiri se že, no.
Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi.
A se potem z njimi ne ukvarjamo več,
in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.

Ne pretiravam prav dosti,
če rečem,
da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.

Močna svetloba.
Hrup.
Nesramne besede.
Tuje okolje.
Vonj praška za perilo.
Grozljivi filmski prizori.
Struktura hrane.
Okus hrane.
Neprijaznost.
Prijaznost.
Lepota narave.
Živali v stiski.
Človek v stiski.
Vsiljivost.
Mraz.
Vročina.
Spremembe.
Zaljubljenost.

Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico,
doseže njihove najbolj odmaknjene globine.

Ne, ne bodo se utrdili.
Ne zares.
Lahko se bodo le naučili
sprejeti svojo občutljivost in
jo negovati kot redko rožo.

Naučili se bodo,
da se morajo kdaj podati v svet,
če se preveč zapirajo med štiri stene.
Se kdaj zapreti med štiri stene,
če le s težavo prepoznajo,
kdaj imajo vsega dovolj.

Vidijo, slišijo, opazijo vse.
Po angleško so observant.
Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled.
Preberejo vsa sporočila med vrsticami.

Na svoj radar ujamejo prav vse.

Vzdušje v prostoru začutijo,
že ko stopijo čez prag.

Zaznajo, kako se počuti druga oseba,
še preden se sama zave svojih občutkov.

Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu,
kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj,
svojih in tujih.

Njihova zadržanost je kamen spotike,
kaj kamen spotike,
nekakšna bolezen,
ki jo je treba neusmiljeno zatreti.

Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje,
jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.

Dober spanec je zanje loterija,
če ne vejo,
da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.

Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje,
kamor zaide redkokdo.

Imajo močno intuicijo,
skoraj jasnovidnost.
Če si le prisluhnejo.

Večina je imela nesočutno domače okolje,
ki ni razumelo njihovega bistva,
ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti.
Doma so od njih zahtevali,
naj se pač utrdijo,
zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in
popolnoma izgubijo stik s sabo.

Čutijo vse in vse zelo intenzivno,
pa jim okolica pravi,
da ne smejo čutiti.
Tako res nehajo čutiti in poslušati,
kaj jim govori telo,
sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.

Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.

Če so si varnost v nesočutnem okolju
zagotavljali s perfekcionizmom,
trpijo dvojno:
zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli.
In trpijo trojno,
če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.

Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko.
In življenje včasih na meji znosnega.

Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem,
najbrž so redki,
ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo.
Da začnejo skrbeti zase.
Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti
gojiti ljubezen in sočutje.

Celjenje njihovih ran se začne,
ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem,
da z njimi ni nič narobe,
da niso nori,
pač pa le nežni,
sočutni,
včasih prestrašeni,
skrivnostni,
zasanjani,
umetniški,
samosvoji,
intuitivni,
redki.

Nekateri odnosi so kot … čokolada

Čips, sladoled, čokolada imajo tako razmerje maščob in ogljikovih hidratov, s kančkom beljakovin, ki se mu težko upreš, ki te zasvoji. Lahko sprazniš celo vrečko, celo banjico, a telo ne dobi dovolj beljakovin, zato ostaja lačno.

Včasih so taki tudi odnosi. Druga stran ti ponudi ravno toliko, da ostajaš. Ravno toliko, da ne odnehaš. Ravno toliko, da te spravlja ob pamet. Ravno toliko, da še upaš in hrepeniš. Da sam sebi dopoveduješ, da zagotovo nisi dovolj jasno izrazil svojih potreb. Ravno toliko, da te odnos zasvoji, a srce ostaja lačno.

Solzne sestre

Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.

Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.

Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.

Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.

Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.

V konfliktu ni zmagovalca

“V konfliktu se spremeni naše fiziološko stanje, začnemo se braniti. V stanju obrambe se težko (čustveno) reguliramo in ne moremo uporabljati svojih intelektualnih zmožnosti. V obrambi sprejemamo slabše odločitve in se vedemo manj primerno. Oseba se mora počutiti varno, da bi lahko uporabila vse vire, ki jih je dobila s človeškim razvojem. Naš cilj bi torej morali biti varni odnosi.”

“Če želimo, da oseba pokaže svojo ljubečo plat, ji ne smemo groziti.”

Vir: dr. Stephen Porges, YouTube posnetek Learning to feel safe