Po letih občutka neprimernosti in neustreznosti. Po letih neusmiljenosti do sebe. Po letih mučenja samega sebe. Po letih in letih bolečine.
Pride dan, ko z milostjo pogledaš svoje telo, brazgotine na svojem srcu, svojo preteklost, svoje izkušnje. Ko začutiš svojo ranljivost in ranjenost.
Pride dan, ko te sočutje do sebe objame kot topel plašč, ti šepne kot tih glas. Ti pogreje notranjost kot topel čaj.
Takrat izpod skale prižuborijo solze žalosti, ki predolgo niso smele na plano in so trpke in nežne in tople in sladke in grenke in pekoče in nosijo vse neizrečeno.
In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si, pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo. In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile. In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam. In si rečeš sočutno: Pa saj sem kar v redu kup nesreče.
Poznate tisto o kraljični, ki je zrno graha čutila skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?
Med nami so, kraljične in kraljeviči na zrnu graha. Pa niti ne vemo, da so med nami. Še oni sami ne vejo, da so med nami. Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje, ne da bi jo znali dobro poimenovati, ne da bi jo v polnosti dojeli.
Pogosto jim rečemo: ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv. Ali pa: pomiri se že, no. Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi. A se potem z njimi ne ukvarjamo več, in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.
Ne pretiravam prav dosti, če rečem, da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.
Močna svetloba. Hrup. Nesramne besede. Tuje okolje. Vonj praška za perilo. Grozljivi filmski prizori. Struktura hrane. Okus hrane. Neprijaznost. Prijaznost. Lepota narave. Živali v stiski. Človek v stiski. Vsiljivost. Mraz. Vročina. Spremembe. Zaljubljenost.
Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico, doseže njihove najbolj odmaknjene globine.
Ne, ne bodo se utrdili. Ne zares. Lahko se bodo le naučili sprejeti svojo občutljivost in jo negovati kot redko rožo.
Naučili se bodo, da se morajo kdaj podati v svet, če se preveč zapirajo med štiri stene. Se kdaj zapreti med štiri stene, če le s težavo prepoznajo, kdaj imajo vsega dovolj.
Vidijo, slišijo, opazijo vse. Po angleško so observant. Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled. Preberejo vsa sporočila med vrsticami.
Na svoj radar ujamejo prav vse.
Vzdušje v prostoru začutijo, že ko stopijo čez prag.
Zaznajo, kako se počuti druga oseba, še preden se sama zave svojih občutkov.
Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu, kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj, svojih in tujih.
Njihova zadržanost je kamen spotike, kaj kamen spotike, nekakšna bolezen, ki jo je treba neusmiljeno zatreti.
Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje, jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.
Dober spanec je zanje loterija, če ne vejo, da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.
Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje, kamor zaide redkokdo.
Imajo močno intuicijo, skoraj jasnovidnost. Če si le prisluhnejo.
Večina je imela nesočutno domače okolje, ki ni razumelo njihovega bistva, ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti. Doma so od njih zahtevali, naj se pač utrdijo, zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in popolnoma izgubijo stik s sabo.
Čutijo vse in vse zelo intenzivno, pa jim okolica pravi, da ne smejo čutiti. Tako res nehajo čutiti in poslušati, kaj jim govori telo, sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.
Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Če so si varnost v nesočutnem okolju zagotavljali s perfekcionizmom, trpijo dvojno: zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli. In trpijo trojno, če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.
Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko. In življenje včasih na meji znosnega.
Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem, najbrž so redki, ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo. Da začnejo skrbeti zase. Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti gojiti ljubezen in sočutje.
Celjenje njihovih ran se začne, ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem, da z njimi ni nič narobe, da niso nori, pač pa le nežni, sočutni, včasih prestrašeni, skrivnostni, zasanjani, umetniški, samosvoji, intuitivni, redki.
Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo? In kaj vse so prejokale … Kaj vse?! Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze. In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze. Nisi sama.
Tudi danes smo že vse s svojimi solzami zalivale tla pod nogami in iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje, kar smo mogle.
Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe, ki jo ženske pišemo že stoletja.
Sosede, sodelavke, znanke niso nesposobne, nespametne in šibke. So le ženske, tvoje solzne sestre.
Zato naslednjič, ko srečaš svojo solzno sestro, poglej s sočutjem njeno zgodbo in s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica, da jo spomniš: nisi sama.
Povej ji, da bi morala biti bolj družabna, in njeno zadržanost označi za hibo. In ko opaziš, da v množici sameva, poskrbi, da ji ne prideš nasproti, da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.
Hrani se z njeno brezpogojno podporo in vero vate, nato pa ji reci, da tega itak nisi potreboval. Da je za to nisi nikoli prosil.
Vdiraj v njen osebni prostor, z dotiki, ki jih ne prenese in ne želi.
Obreguj se vanjo z opazkami o njeni preobčutljivosti, njenem izgledu, njenem … kar ti srce poželi.
Ko je preplavljena, ko se utaplja v svojih čustvih, poglej stran. Naj utone. Ali pa ji nesočutno zabrusi, naj se že enkrat umiri.
Ko te jasno prosi za podporo, ji jo odreci in jo razglasi za prezahtevno.
Čeprav ti daje vse in še več, od nje zahtevaj ravno tisto, česar ti ne zmore dati. Od nje zahtevaj nemogoče.
In na koncu njeno nežnost, njeno občutljivost, njeno empatijo in sočutje razglasi za norost.
Post scriptum
In pride dan, ko misliš, da so ti zlomili krila, dan, ko misliš, da nisi za ta svet, pa spet vstaneš iz pepela, spet za naslednjih petsto let.
Pozno poletno popoldne je, ko se Katja odpravi na sprehod v gozd. Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki, kaj mi je tega treba, se vpraša. Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi. Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.
Namesto sprehoda bi se Katja lahko lotila telovadbe, da se omami z endorfini in zbeži pred sabo. Lahko bi meditirala, pa je vsak njen poskus meditacije živčna vojna.
Tako se Katja raje s kolesom pripelje pod vznožje manjšega hriba, od koder nadaljuje peš.
Poravna svoje telo in stopi na pot odkrivanja svojih čutenj.
Medtem ko naredi prvih nekaj korakov, Katja preveri stanje v svojem telesu. Prsni koš je poln nemira, rahle žalosti in jeze. To trojico težko prenaša. A zdaj ko je vajo ponovila že tolikokrat, ji je jasno, da bo sprehod zaključila z mirom v srcu.
Čas je zakorakal globoko v poletje, zato na gozdnih tleh že leži prvo odpadlo listje. Katja postoji in pobere kostanjev list, ki še ni popolnoma suh, zato je pod njenimi prsti kot usnje. Raztrga ga in raztrese po gozdni poti. Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Le par korakov naprej na tleh zagleda drobno zeleno kostanjevo ježico. Spet se skloni in jo pobere. Tokrat je občutek v dlaneh drugačen: kožo ji draži kepica mehkih iglic. Nekajkrat jih poboža s prsti, nato ježico spusti na tla in sprehod nadaljuje praznih rok. Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Če je njen postanek predolg, se je takoj lotijo komarji, da nestrpna stopi naprej.
Vrhunec poletja je, zato je v gozdu soparno. Na razgaljene roke se ji lepi vlaga in zaveda se, da ji je ob tem skoraj neprijetno, a tudi ta občutek jo vrača v tukaj in zdaj. Srbi jo in pika, da se z dlanmi večkrat podrgne po svojih rokah. A hkrati se opomni, da ji je ob vsem tem tudi prijetno, saj se ji na poletnem sprehodu ni treba boriti z neprijetnim zimskim mrazom.
Med visokimi drevesi na trenutke zaveje težak poletni zrak in Katji odleže. Dotik vetra jo vrne v tukaj in zdaj.
Ko veter pojenja, se Katja zave globoke in vseobsegajoče gozdne tišine. V tem delu gozda je sama. Ljudje so na dopustu in gozdnih sprehajalcev je le malo. To spoznanje jo vrne v tukaj in zdaj.
Opazi, da ne sliši ptičjega petja. Še pticam je prevroče, da bi odpirale svoje kljune, pomisli in misel jo vrne v tukaj in zdaj.
Počasi počasi rahlo zadihana osvoji vrh hriba in pred njo se razprostre manjši travnik. Ko stopa po stezi čezenj, se rahlo skloni in iztegne roko, da se dotakne zacvetelih trav, ki nežno pobožajo njene prste. Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Naprej na stezi opazi suhe lipove cvetove. Enega pobere, zaluča v nebo in opazuje, ko na tleh pristane kot helikopter. Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pot nadaljuje po bolj obljudenem delu, kjer sreča neznance. Nekateri dvignejo pogled in jo toplo pozdravijo z očmi, da ji pogreje srce. Nekateri gredo mimo nje, kot da je nevidna, in Katja pomisli, da so morali imeti naporen dan. Srečanja s sprehajalci jo vračajo v tukaj in zdaj.
Nekateri mimoidoči sprehajajo svoje pse, in Katja opazi, da v poletni vročini kosmatincem jeziki visijo do tal. Vsak pogled na štirinožca jo vrne v tukaj in zdaj.
Krožna pot jo pripelje nazaj na travnik, kjer v travi opazi nešteto kobilic. Postoji za trenutek in hkrati začuti, da je zdaj zrak že lažji. Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pozno popoldne je, ko Katja sestopa s hriba in preveri, s čim zaključuje sprehod. Začuti, da se njene misli umirjajo, da je lažje telo, da je lažji korak, da je lažje srce. Vsi njeni postanki, dotiki, pogledi, trenutki … ustavljajo njene misli in jo vračajo v tukaj in zdaj. Vedno deluje, pomirjena pomisli Katja ko zaključi svoj sprehod.
Se kdaj ustaviš, da prisluhneš svojemu telesu? Si kdaj zares prisluhneš?
Kaj občutiš, ko zrak zadiši po poletju? Kaj takrat pravi tvoje telo? Kakšen pa je občutek, ko skozi telo steče strah? Te stisne v trebuhu? In kako je, ko zrak zadiši po nasilju? Kot bi se skozi črevesje usul plaz ostrih iglic?
Kaj občutiš, ko ti je preprosto samo lepo v trenutku, ker je s tabo lep spomin, ker sije sonce in pihlja topel veter? Kakšen je občutek v telesu, ko te oblije žalost? Kot bi se razlilo srce? In kako je, ko te žalost požira? Kot bi te srkala črna luknja? Sploh lahko dihaš?
Kaj občutiš, ko je zlomljeno srce? Kakšen je občutek v telesu, ko si otopela? Kot bi iz prsi zevala praznina? Kje zaboli, ko kdo prestopi tvoje meje? Se sploh zavedaš bolečine?
Kaj občutiš, ko se krohotaš brez zavor? Se nekje vmes zaveš, kako dobro ti dene tak smeh? Kakšen je občutek v telesu, ko te preplavi sram? Neznosen, da bi najraje zbežala iz lastnega telesa? Kako je, ko izveš za smrt bližnjega? Kot bi v srce kirurško zarezala žiletka?
Kaj občutiš, ko se ti za hrbet priplazi tesnoba? Ti stisne sapnik? Kakšen je občutek, ko si ljubljena in se raztapljaš v objemu? Ugasne alarm? In kako je, ko se ti zdi, da nisi ljubljena?
Kako je v telesu, ko nekoga pogrešaš? Nežna bolečina grizlja tvoj prsni koš? Kako je, ko hrepeniš? Kje v telesu se zbuja tvoje hrepenenje? Kakšen je občutek, ko si ponosna nase? In ko je kdo drug ponosen nate? Si takrat z nogami še na tleh?
Kako je, kako je, kako je?
Si kdaj zares prisluhneš? Znaš biti s svojimi občutki?
Tvoje telo je tvoj dom, tvoje zatočišče. Prisluhni mu. Začuti ga.
Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu. Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te. Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca. Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.
Objem, dolg eno leto. Objem, ki ugasne vse alarme.
Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba. Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.
Predstavljaj si prostor, kjer se objemata. Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.
Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega, ko z licem sloniš na njenih prsih.
Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega, ko z licem sloniš na njenih prsih.
Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli: vse bo v redu, vse bo v redu.
V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni. Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.
Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme. Ki pomiri vsako tvojo celico.
V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom. Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.
Si že kdaj bila v trenutku, Anja? Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?
Pridi, Anja, greva skupaj v pomladni gozd. Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.
Ker gozd vse prenese.
Stopaj počasi. Vzravnaj trup in vrat. Sprosti ramena. Dvigni pogled.
Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake, ki plešejo s toplim pomladnim soncem. Z vsakim pogledom odloži skrbi.
Ne tako hitro, Anja. Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni. Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce. Čutiš toploto na svoji koži? In pusti, naj te počeše pomladni veter. Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.
Pridi, Anja, nadaljujva.
Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam. Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?
Prisluhni pticam, Anja. Vsaka poje drugače. Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.
Gozd vse prenese.
Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno. Z vsakim pogledom odloži svoje misli.
Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo. Tam odloži svojo jezo.
Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Anja? Tako je spomladi. Z vsakim gibom odloži skrbi.
Ko stopaš po gozdni poti, iztegni roko, da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste. Z vsakim dotikom odloži svoj sram.
In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki? Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.
Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom. Z vsakim izdihom odloži svoje misli.
Anja, gozd vse prenese. Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.
Glej, divja češnja sneži! In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.
Poglej v kostanjevo krošnjo in njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki. Z vsakim pogledom odloži svoj strah.
Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah? Kot bi šumeli nevihtni valovi. Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.
Gozd vse prenese.
Skoraj na koncu poti sva, Anja. Je kaj lažji korak? Je potišal vihar v glavi? Je pomirjeno srce? Je to skoraj smehljaj na obrazu?
Učinkovita, skrbna, natančna, popolna je ritem njenega srca, ki že dolgo ni več njeno. Ki nikoli ni bilo res njeno. Njeno srce je metronom, ki so ga uravnali drugi. Nina pleše v ritmu, ki ji ga tolčejo ljudje v njenem življenju. In Nina pleše še bolj na poskok, da ji njeni godci še bolj ploskajo. Zasopla bega v ritmu, ki ni njen in ga ne zmore več.
Nina, jesen že dolgo ni bila tako lepa: topla, zlatorumena, škrlatnordeča. Zlatorumena, škrlatnordeča in vabljiva. Stopi ven, Nina.
Ne hiti, stopaj počasi, lenobno kot meglica, nežno zibajoča svoje boke.
Naj bodo tvoje misli z listjem, ki pada s krošenj, kot bi deževalo. Naj spremljajo šelest pod tvojimi podplati. Postoj, Nina, pod jesensko obarvanim drevesom. Jesen te kliče, da upočasniš. Da sočutno objameš svoje telo in izjokaš svojo stisko.
In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.
