V čustva usmerjena partnerska terapija oz. Emotionally Focused Couples Therapy (EFT) je pomoč parom, ki so se ujeli v neskončno zanko jeze, razočaranja, obtoževanja, zamer, zavijanja z očmi, prošenj, groženj, solz, obupa, napadov, umikov, …
V začetku junija 2023 sem se izobraževala pod vodstvom dveh izjemnih EFT terapevtov in opravila prvo od treh stopenj.
Kaj čutite,
jo je vprašala.
Žalost,
ji je odgovorila.
Kakšna pa je ta žalost,
je nadaljevala.
Kakšna pa je?,
je pomislila.
Žalost ima nešteto odtenkov.
Včasih je težka, mračna in neskončna,
spet drugič je lahkotna, znosna in nadepolna.
Včasih od žalosti boli celo telo,
drugič boli samo srce.
Je žalost, ki jo razbereš na obrazu,
in je žalost, za katero nihče ne izve.
In žalost,
ki te zravna s tlemi,
ker že predolgo nisi srečna.
In je žalost, ki seva globoko v srce,
ker moraš izžalovati vse,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Žalost, ki se zaiskri,
ker se pomeša z jezo
ob spoznanju,
kaj vse je bilo,
pa ne bi smelo biti.
Žalost,
ki se nabira več dni,
potem pa se izlije čez obraze kot vroč solzni hudournik,
ki hipoma prinese olajšanje.
Žalost, ki meji na sovraštvo,
ko te enkrat mesečno povozijo hormoni.
Žalost, ki jo s požiranjem sline tlačiš dol po grlu,
ker si je že naveličana.
Žalost, čez katero prilepiš najnežnejši nasmeh v upanju,
da je drugi ne opazijo.
Žalost, ko prisluhneš bližnjemu,
ki se bori z bolečino,
ki jo dobro poznaš tudi ti.
Žalost, ko sprejmeš tisto,
česar ne moreš spremeniti.
Žalost, pomešana s samorazočaranjem,
ker se spet nisi postavila zase.
Žalost ob izgubi bližnjega,
ki nikoli ne mine,
le naučiš se z njo živeti.
Žalost, pomešana s srečo, ponosom in skelenjem v prsih,
ko pogledaš svojega prehitro odraščajočega otroka.
Je žalost ob dokončnem slovesu od nekoga,
ki ga nočeš spustiti od sebe,
pa veš, da ga moraš.
In žalost, pomešana z nestrpnostjo,
da iz svojega povprečnega življenja
iztisneš še kakšno kapljo živosti.
In je žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.
Rekli so,
da je pregroba.
A njena jeza
je njena moč,
ki jo je izvlekla iz najhujše nočne more.
Rekli so,
da je preglasna,
kot bi utapljajočemu očitali,
da pomoč kliče preglasno.
Zdaj meje postavlja jezno in nespretno,
ker je samouka,
a nekoč dovolj bo že njen pogled.
Ko se bo usidrala v varen pristan in
bo veter razpihal divje oblake v njenih očeh,
v njih se razkrije globoka jasnina in
v prsih razkrije se toplo srce.
Situacijo si preučila do obisti.
Delala si na sebi,
kot je dandanes v modi.
Prebrala si vrsto knjig.
Postavila si diagnozo.
Doktorirala.
Glava je vse premislila.
Glava je vse premislila,
a ni prinesla olajšanja.
Srce ni nič mirnejše.
Vdih ni nič globlji.
Korak ni nič lažji.
Obraz brez nasmeha.
Sen ni nič trdnejši.
Strah v kosteh.
Vse te knjige, vse te analize
ti dajo navidezen občutek nadzora,
a ne prinesejo miru.
Ni bližnjice.
Ne moreš obiti telesa.
Glava ne bo prinesla odrešitve.
Ni bližnjice.
Zagrabi mojo dlan,
nisi sama,
in dovoli bolečini,
da ti steče skozi srce,
da ti steče skozi telo.
In mi priznaj: tako strah me je.
Žalost je za pogumne, Maja.
Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.
Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.
Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.
Solze so za pogumne, Maja.
Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.
Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.
Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.
Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.
Tudi to bo minilo, Maja, in
spet en dan se močno oprimeš olistanih vej življenja na rečnih bregovih.
Po letih občutka neprimernosti in neustreznosti.
Po letih neusmiljenosti do sebe.
Po letih mučenja samega sebe.
Po letih in letih bolečine.
Pride dan,
ko z milostjo pogledaš svoje telo,
brazgotine na svojem srcu,
svojo preteklost,
svoje izkušnje.
Ko začutiš svojo ranljivost in ranjenost.
Pride dan,
ko te sočutje do sebe objame kot topel plašč,
ti šepne kot tih glas.
Ti pogreje notranjost kot topel čaj.
Takrat izpod skale prižuborijo solze žalosti,
ki predolgo niso smele na plano in
so trpke in nežne in tople in sladke in grenke in pekoče in
nosijo vse neizrečeno.
In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si,
pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo.
In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile.
In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam.
In si rečeš sočutno:
Pa saj sem kar v redu kup nesreče.
»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!
Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!
In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!
Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!
Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!«
… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.
Objem z besedo 