Sočutje do sebe

Po letih občutka neprimernosti in neustreznosti.
Po letih neusmiljenosti do sebe.
Po letih mučenja samega sebe.
Po letih in letih bolečine.

Pride dan,
ko z milostjo pogledaš svoje telo,
brazgotine na svojem srcu,
svojo preteklost,
svoje izkušnje.
Ko začutiš svojo ranljivost in ranjenost.

Pride dan,
ko te sočutje do sebe objame kot topel plašč,
ti šepne kot tih glas.
Ti pogreje notranjost kot topel čaj.

Takrat izpod skale prižuborijo solze žalosti,
ki predolgo niso smele na plano in
so trpke in nežne in tople in sladke in grenke in pekoče in
nosijo vse neizrečeno.

In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si,
pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo.
In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile.
In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam.
In si rečeš sočutno:
Pa saj sem kar v redu kup nesreče.

Jeza

»Spravili ste se na napačno!
Kajti jaz se zavedam svojega znanja,
izkušenj,
dosežkov,
sposobnosti,
spretnosti in
kilometrine!

Zavedam se vseh krivic,
ki so mi bile storjene!

In prehodila sem dolgo pot,
da sem danes lahko tudi sočutna do sebe!

Vem, kaj čutim!
In zaupam svoji intuiciji!

Zato lahko opletate z jeziki,
mi pripisujete vse mogoče in
pravite, da si domišljam,
a moje telo ne laže!
«

… je zarohnela tistega dne,
ko se je končno odločila,
da ima dovolj.