Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.
Hrani se z njeno brezpogojno podporo in vero vate,
nato pa ji reci,
da tega itak nisi potreboval.
Da je za to nisi nikoli prosil.
Vdiraj v njen osebni prostor,
z dotiki, ki jih ne prenese in ne želi.
Obreguj se vanjo z opazkami o
njeni preobčutljivosti,
njenem izgledu,
njenem …
kar ti srce poželi.
Ko je preplavljena,
ko se utaplja v svojih čustvih,
poglej stran.
Naj utone.
Ali pa ji nesočutno zabrusi,
naj se že enkrat umiri.
Ko te jasno prosi za podporo,
ji jo odreci in
jo razglasi za prezahtevno.
Čeprav ti daje vse in še več,
od nje zahtevaj ravno tisto,
česar ti ne zmore dati.
Od nje zahtevaj nemogoče.
In na koncu
njeno nežnost,
njeno občutljivost,
njeno empatijo in
sočutje
razglasi za norost.
Post scriptum
In pride dan,
ko misliš,
da so ti zlomili krila,
dan, ko misliš,
da nisi za ta svet,
pa spet vstaneš iz pepela,
spet za naslednjih petsto let.
