Rekli so,
da je pregroba.
A njena jeza
je njena moč,
ki jo je izvlekla iz najhujše nočne more.
Rekli so,
da je preglasna,
kot bi utapljajočemu očitali,
da pomoč kliče preglasno.
Zdaj meje postavlja jezno in nespretno,
ker je samouka,
a nekoč dovolj bo že njen pogled.
Ko se bo usidrala v varen pristan in
bo veter razpihal divje oblake v njenih očeh,
v njih se razkrije globoka jasnina in
v prsih razkrije se toplo srce.
To besedilo je posvečeno Maruši, ki me navdihuje s svojo borbenostjo, močjo in odločnostjo.
Čeprav strašljiva, ima jeza vedno smisel in vedno nosi sporočilo. Jeza nas zaktivira, da se zaščitimo, da pokažemo, da nekaj ni v redu. In pogosto se za jezo pravzaprav skriva … strah.
