Pomladna čuječnost

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.

Jesen te kliče, da upočasniš

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna,

je njena dnevna mantra, je ritem njenega srca.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna je ritem njenega srca, ki že dolgo ni več njeno. Ki nikoli ni bilo res njeno. Njeno srce je metronom, ki so ga uravnali drugi. Katja pleše v ritmu, ki ji ga tolčejo ljudje v njenem življenju. In Katja pleše še bolj na poskok, da ji njeni godci še bolj ploskajo. Zasopla bega v ritmu, ki ni njen in ga ne zmore več.

Katja, jesen že dolgo ni bila tako lepa: topla, zlatorumena, škrlatnordeča. Zlatorumena, škrlatnordeča in vabljiva. Stopi ven, Katja.

Ne hiti, stopaj počasi, lenobno kot meglica, nežno zibajoča svoje boke.

Naj bodo tvoje misli z listjem, ki pada s krošenj, kot bi deževalo. Naj spremljajo šelest pod tvojimi podplati. Postoj, Katja, pod jesensko obarvanim drevesom. Jesen te kliče, da upočasniš. Da sočutno objameš svoje telo in izjokaš svojo stisko.

In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.

Dekle z najljubšim ogledalom

Katja ima najljubše ogledalo. Táko, ki jo podaljša, ki stanjša njena stegna, ki zoža njene boke. To sem prava jaz, si pomirjujoče prigovarja, ko opazuje svoje telo v svojem najljubšem ogledalu, tistem v predsobi.

Ogledalo v njeni sobi ji ni všeč, v tistem je videti polnejša, in to seveda ni ona, ne more biti ona.

Ogledalo v kopalnici je ne ogroža, saj v njem vidi le svoj obraz.

Ko hodi po mestu, je njeno ogledalo vsaka izložba. So lica prepolna, stegna premočna?, preverja in razočarana stopa mimo.

Njena nočna mora so kabine za preoblačenje v tekstilnih trgovinah: hladna svetloba kot v mesnici je povečevalno steklo za vse nepopolnosti njenega telesa. Slika v ogledalu kabine seveda ni ona, ne more biti ona! Oddahne si, ko stoji pred takim ogledalom in mora pomeriti samo majico, da ji ni treba razgaliti celega telesa. 

Ko zjutraj vstane iz postelje, na poti v kopalnico z levo in desno dlanjo skoraj nevidno poboža svoja stegna in pomisli, so kaj ožja. Ko pride domov iz šole in stopa po stopnicah v prvo nadstropje, se ozre nazaj, da bi v svojem najljubšem ogledalu na dnu stopnic preverila, ali je slika v njem taka, kot mora biti.

Svojega telesa se zaveda vsak trenutek. Z dlanmi preverja njegove obline, spremlja drgnjenje kože na notranji strani stegen, kako močno jo med sedenjem stiskajo hlače v pasu, kakšna je njena slika v ogledalu.

Njen odsev jo zalezuje vsepovsod.

Ali bom sploh kdaj tako suha, obupuje, ko na ulici opazuje vitko dekle pred sabo. Ko bi le bila tako suha!, zaječi sama pri sebi, če bi bila tako suha, bi bilo konec vseh mojih težav, jo posrka vrtinec njenih misli, iz katerega se ne zmore rešiti sama.