Kraljična na zrnu graha

Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?

Med nami so,
kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Pa niti ne vemo, da so med nami.
Še oni sami ne vejo, da so med nami.
Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje,
ne da bi jo znali dobro poimenovati,
ne da bi jo v polnosti dojeli.

Pogosto jim rečemo:
ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv.
Ali pa: pomiri se že, no.
Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi.
A se potem z njimi ne ukvarjamo več,
in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.

Ne pretiravam prav dosti,
če rečem,
da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.

Močna svetloba.
Hrup.
Nesramne besede.
Tuje okolje.
Vonj praška za perilo.
Grozljivi filmski prizori.
Struktura hrane.
Okus hrane.
Neprijaznost.
Prijaznost.
Lepota narave.
Živali v stiski.
Človek v stiski.
Vsiljivost.
Mraz.
Vročina.
Spremembe.
Zaljubljenost.

Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico,
doseže njihove najbolj odmaknjene globine.

Ne, ne bodo se utrdili.
Ne zares.
Lahko se bodo le naučili
sprejeti svojo občutljivost in
jo negovati kot redko rožo.

Naučili se bodo,
da se morajo kdaj podati v svet,
če se preveč zapirajo med štiri stene.
Se kdaj zapreti med štiri stene,
če le s težavo prepoznajo,
kdaj imajo vsega dovolj.

Vidijo, slišijo, opazijo vse.
Po angleško so observant.
Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled.
Preberejo vsa sporočila med vrsticami.

Na svoj radar ujamejo prav vse.

Vzdušje v prostoru začutijo,
že ko stopijo čez prag.

Zaznajo, kako se počuti druga oseba,
še preden se sama zave svojih občutkov.

Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu,
kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj,
svojih in tujih.

Njihova zadržanost je kamen spotike,
kaj kamen spotike,
nekakšna bolezen,
ki jo je treba neusmiljeno zatreti.

Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje,
jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.

Dober spanec je zanje loterija,
če ne vejo,
da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.

Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje,
kamor zaide redkokdo.

Imajo močno intuicijo,
skoraj jasnovidnost.
Če si le prisluhnejo.

Večina je imela nesočutno domače okolje,
ki ni razumelo njihovega bistva,
ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti.
Doma so od njih zahtevali,
naj se pač utrdijo,
zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in
popolnoma izgubijo stik s sabo.

Čutijo vse in vse zelo intenzivno,
pa jim okolica pravi,
da ne smejo čutiti.
Tako res nehajo čutiti in poslušati,
kaj jim govori telo,
sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.

Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.

Če so si varnost v nesočutnem okolju
zagotavljali s perfekcionizmom,
trpijo dvojno:
zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli.
In trpijo trojno,
če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.

Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko.
In življenje včasih na meji znosnega.

Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem,
najbrž so redki,
ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo.
Da začnejo skrbeti zase.
Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti
gojiti ljubezen in sočutje.

Celjenje njihovih ran se začne,
ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem,
da z njimi ni nič narobe,
da niso nori,
pač pa le nežni,
sočutni,
včasih prestrašeni,
skrivnostni,
zasanjani,
umetniški,
samosvoji,
intuitivni,
redki.

Brezno med dvema Facebook nasmeškoma

V kavarni sta se usedla za prosto mizo in
pristopil jima je mlad natakar.

Na natakarjevih podlakteh je opazil več cigaretnih opeklin in
ji potiho rekel: Praznina.

Še ona je pogledala fantove brazgotine in
se sočutno odzvala: Poznam.

Pogledal jo je pomenljivo in
jo pozval: Povej mi več o tem.

Ozrla se je vase in
mu čez čas odgovorila:

Praznina te zadane samega med štirimi stenami.
In če imaš srečo, veš, kaj se ti dogaja.

Če te sreče nimaš, pa ti ni jasno,
od kje tank, ki je ravno zapeljal čez tvoje telo.

Včasih je praznina čisto nežna,
blag nemir,
mild annoyance, so to speak.

Ko pa je v polnem zamahu,
praznina zeva kot najgloblje brezno in
vleče vase kot črna luknja.
Taka praznina ti vleče zrak iz pljuč.
Zgrize, obere te do kosti.

Pomladna čuječnost

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.