Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?

Med nami so,
kraljične in kraljeviči na zrnu graha.
Pa niti ne vemo, da so med nami.
Še oni sami ne vejo, da so med nami.
Begajo s svojo občutljivostjo skozi življenje,
ne da bi jo znali dobro poimenovati,
ne da bi jo v polnosti dojeli.

Pogosto jim rečemo:
ne bodi, no, tako občutljiva, tako občutljiv.
Ali pa: pomiri se že, no.
Ali pa: svet je pač krut, se moraš utrditi.
A se potem z njimi ne ukvarjamo več,
in oni ne vejo, kako naj si s temi besedami pomagajo.

Ne pretiravam prav dosti,
če rečem,
da je zanje vsak dražljaj kot elektrošok.

Močna svetloba.
Hrup.
Nesramne besede.
Tuje okolje.
Vonj praška za perilo.
Grozljivi filmski prizori.
Struktura hrane.
Okus hrane.
Neprijaznost.
Prijaznost.
Lepota narave.
Živali v stiski.
Človek v stiski.
Vsiljivost.
Mraz.
Vročina.
Spremembe.
Zaljubljenost.

Vsak dražljaj jim vznemiri vsako celico,
doseže njihove najbolj odmaknjene globine.

Ne, ne bodo se utrdili.
Ne zares.
Lahko se bodo le naučili
sprejeti svojo občutljivost in
jo negovati kot redko rožo.

Naučili se bodo,
da se morajo kdaj podati v svet,
če se preveč zapirajo med štiri stene.
Se kdaj zapreti med štiri stene,
če le s težavo prepoznajo,
kdaj imajo vsega dovolj.

Vidijo, slišijo, opazijo vse.
Po angleško so observant.
Opazijo vsak gib, vsak namig, vsak pogled.
Preberejo vsa sporočila med vrsticami.

Na svoj radar ujamejo prav vse.

Vzdušje v prostoru začutijo,
že ko stopijo čez prag.

Zaznajo, kako se počuti druga oseba,
še preden se sama zave svojih občutkov.

Težko se znajdejo v množici, skupini, kolektivu,
kjer jim spodnaša tla od vseh dražljajev in čutenj,
svojih in tujih.

Njihova zadržanost je kamen spotike,
kaj kamen spotike,
nekakšna bolezen,
ki jo je treba neusmiljeno zatreti.

Situacije, ki se večini zdijo vsakdanje,
jih izčrpajo do zadnje kaplje energije.

Dober spanec je zanje loterija,
če ne vejo,
da morajo zavestno umirjati svoj razrvani živčni sistem.

Njihove misli tavajo po stranpoteh v kraje,
kamor zaide redkokdo.

Imajo močno intuicijo,
skoraj jasnovidnost.
Če si le prisluhnejo.

Večina je imela nesočutno domače okolje,
ki ni razumelo njihovega bistva,
ki ni začutilo vrednosti njihove občutljivosti.
Doma so od njih zahtevali,
naj se pač utrdijo,
zato prenehajo zaupati svoji intuiciji in
popolnoma izgubijo stik s sabo.

Čutijo vse in vse zelo intenzivno,
pa jim okolica pravi,
da ne smejo čutiti.
Tako res nehajo čutiti in poslušati,
kaj jim govori telo,
sicer bi jim od potlačenih čutenj razneslo srce.

Kraljične in kraljeviči na zrnu graha.

Če so si varnost v nesočutnem okolju
zagotavljali s perfekcionizmom,
trpijo dvojno:
zaradi svoje občutljivosti in obsedenosti z detajli.
In trpijo trojno,
če so morali biti v odnosih doma pretirano ustrežljivi.

Težko je breme občutljivosti, včasih pretežko.
In življenje včasih na meji znosnega.

Blagor tistim kraljičnam in kraljevičem,
najbrž so redki,
ki se zgodaj odkrijejo, spoznajo.
Da začnejo skrbeti zase.
Da začnejo do sebe in svoje občutljivosti
gojiti ljubezen in sočutje.

Celjenje njihovih ran se začne,
ko na svoje pretekle izkušnje pogledajo z zavedanjem,
da z njimi ni nič narobe,
da niso nori,
pač pa le nežni,
sočutni,
včasih prestrašeni,
skrivnostni,
zasanjani,
umetniški,
samosvoji,
intuitivni,
redki.