Pozno poletno popoldne je,
ko se Katja odpravi na sprehod v gozd.
Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki,
kaj mi je tega treba,
se vpraša.
Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi.
Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.
Namesto sprehoda bi se Katja lahko lotila telovadbe,
da se omami z endorfini in
zbeži pred sabo.
Lahko bi meditirala,
pa je vsak njen poskus meditacije živčna vojna.
Tako se Katja raje s kolesom pripelje pod vznožje manjšega hriba,
od koder nadaljuje peš.
Poravna svoje telo in
stopi na pot odkrivanja svojih čutenj.
Medtem ko naredi prvih nekaj korakov,
Katja preveri stanje v svojem telesu.
Prsni koš je poln nemira, rahle žalosti in jeze.
To trojico težko prenaša.
A zdaj ko je vajo ponovila že tolikokrat,
ji je jasno,
da bo sprehod zaključila z mirom v srcu.
Čas je zakorakal globoko v poletje,
zato na gozdnih tleh že leži prvo odpadlo listje.
Katja postoji in pobere kostanjev list,
ki še ni popolnoma suh,
zato je pod njenimi prsti kot usnje.
Raztrga ga in raztrese po gozdni poti.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Le par korakov naprej na tleh zagleda drobno zeleno kostanjevo ježico.
Spet se skloni in jo pobere.
Tokrat je občutek v dlaneh drugačen:
kožo ji draži kepica mehkih iglic.
Nekajkrat jih poboža s prsti,
nato ježico spusti na tla in
sprehod nadaljuje praznih rok.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Če je njen postanek predolg,
se je takoj lotijo komarji,
da nestrpna stopi naprej.
Vrhunec poletja je,
zato je v gozdu soparno.
Na razgaljene roke se ji lepi vlaga in
zaveda se,
da ji je ob tem skoraj neprijetno,
a tudi ta občutek jo vrača v tukaj in zdaj.
Srbi jo in pika,
da se z dlanmi večkrat podrgne po svojih rokah.
A hkrati se opomni,
da ji je ob vsem tem tudi prijetno,
saj se ji na poletnem sprehodu ni treba boriti z neprijetnim zimskim mrazom.
Med visokimi drevesi na trenutke zaveje težak poletni zrak in
Katji odleže.
Dotik vetra jo vrne v tukaj in zdaj.
Ko veter pojenja,
se Katja zave globoke in vseobsegajoče gozdne tišine.
V tem delu gozda je sama.
Ljudje so na dopustu in
gozdnih sprehajalcev je le malo.
To spoznanje jo vrne v tukaj in zdaj.
Opazi, da ne sliši ptičjega petja.
Še pticam je prevroče,
da bi odpirale svoje kljune, pomisli in
misel jo vrne v tukaj in zdaj.
Počasi počasi rahlo zadihana osvoji vrh hriba in
pred njo se razprostre manjši travnik.
Ko stopa po stezi čezenj,
se rahlo skloni in iztegne roko,
da se dotakne zacvetelih trav,
ki nežno pobožajo njene prste.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.
Naprej na stezi opazi suhe lipove cvetove.
Enega pobere, zaluča v nebo in
opazuje, ko na tleh pristane kot helikopter.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pot nadaljuje po bolj obljudenem delu,
kjer sreča neznance.
Nekateri dvignejo pogled in
jo toplo pozdravijo z očmi,
da ji pogreje srce.
Nekateri gredo mimo nje,
kot da je nevidna,
in Katja pomisli,
da so morali imeti naporen dan.
Srečanja s sprehajalci jo vračajo v tukaj in zdaj.
Nekateri mimoidoči sprehajajo svoje pse, in
Katja opazi, da v poletni vročini kosmatincem jeziki visijo do tal.
Vsak pogled na štirinožca jo vrne v tukaj in zdaj.
Krožna pot jo pripelje nazaj na travnik,
kjer v travi opazi nešteto kobilic.
Postoji za trenutek in hkrati začuti,
da je zdaj zrak že lažji.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.
Pozno popoldne je,
ko Katja sestopa s hriba in
preveri, s čim zaključuje sprehod.
Začuti, da se njene misli umirjajo,
da je lažje telo,
da je lažji korak,
da je lažje srce.
Vsi njeni postanki, dotiki, pogledi, trenutki …
ustavljajo njene misli in jo vračajo v tukaj in zdaj.
Vedno deluje, pomirjena pomisli Katja
ko zaključi svoj sprehod.
Pa tvoj gozd? Je drugačen?
Pripoveduj mi o njem.
