V kavarni sta se usedla za prosto mizo in
pristopil jima je mlad natakar.
Na natakarjevih podlakteh je opazil več cigaretnih opeklin in
ji potiho rekel: Praznina.
Še ona je pogledala fantove brazgotine in
se sočutno odzvala: Poznam.
Pogledal jo je pomenljivo in
jo pozval: Povej mi več o tem.
Ozrla se je vase in
mu čez čas odgovorila:
Praznina te zadane samega med štirimi stenami.
In če imaš srečo, veš, kaj se ti dogaja.
Če te sreče nimaš, pa ti ni jasno,
od kje tank, ki je ravno zapeljal čez tvoje telo.
Včasih je praznina čisto nežna,
blag nemir,
mild annoyance, so to speak.
Ko pa je v polnem zamahu,
praznina zeva kot najgloblje brezno in
vleče vase kot črna luknja.
Taka praznina ti vleče zrak iz pljuč.
Zgrize, obere te do kosti.
Objem z besedo 